ALFI NIPIČ: SEDEM HUDIH LET – OB PETDESETLETNICI IZIDA
Helidon, 1973

Popevkarji so nekoč imeli v naši družbi poseben status – pesmi zanje so pisali pesniki in jazzovski skladatelji, festival Slovenska popevka pa je leta 1962 naposled tudi v Sloveniji ustoličil podobo uglednega popevkarskega festivala po vzoru tistih v drugih bratskih republikah in tujini. A diskografska industrija je pri nas stopala po zelo previdni poti; festivalske kompilacije sta izdajali tedaj največji založbi Jugoton in PGP RTB, v Sloveniji pa do leta 1967, ko je nastala založba Helidon, nismo imeli lastne diskografske hiše. Nekaj malega se je s programom Gallus trudila Mladinska knjiga, ki ji je kljub temu uspelo izdati peščico pomembnih naslovov, med drugim Slovensko popevko 1967. Popevkarji in popevkarice pri nas praviloma niso snemali albumov … njihove pesmi so se znašle na festivalskih kompilacijah in malih ploščah. Pravi album so dobili le redki, od naših pred začetkom sedemdesetih zgolj tri popevkarska imena: Majda Sepe, Marjana Deržaj in Beti Jurković. Ko je okrog leta 1970 nastala kasetna produkcija v okviru nacionalke, so začeli izdajati kasete z najvidnejšimi pesmimi, med drugimi so jih dobili Majda Sepe, Marjana Deržaj, Lado Leskovar in Oto Pestner.

Helidon je v začetku sedemdesetih prevzel izdajanje popevk z obeh največjih festivalov – Slovenske popevke in Vesele jeseni. Izhajale so male in velike plošče; na velikih zlasti kompilacije, na malih pa posamezni izvajalci s tedaj aktualnimi uspešnicami. Alfi Nipič, naš današnji protagonist, je pri Helidonu pred letom 1973 izdal vrsto malih plošč z narečnimi in drugimi pesmimi, leta 1973 pa se je izbor njegovih pesmi končno udejanil na veliki plošči, naslovljeni Sedem hudih let. Na njej nastopa kot interpret in avtor besedil, zbirka pa po opremi in ureditvi programa daje nekakšen šansonski vtis, čeravno gre za popevkarsko gradivo, ki ni našlo prostora na malih ploščah. Alfi Nipič je bil univerzalni pevec: bil je prepričljiv tako v domačijskih baladah kot v šansonskih, tudi bolj rockerskih pesmih, in tudi poskočnicah, kjer je bilo treba privzeti »vlogo«. Njegiva diskografija do današnjih dni kaže, da se je zlahka in prepričljivo prelevil v kogarkoli, pa vendarle ni postal ljudski humorist kot denimo njegov kolega Košir, ampak je ves čas obdržal dostojanstvo popevkarskega veterana. Ta rdeča nit je jasna tudi na pričujoči veliki plošči, ki letos praznuje abrahama, a ji vseeno ne bi mogli reči zbirka Alfijevih zgodnjih del. Iz že zgoraj zapisanih razlogov deluje kot »album«, kot celota, na njem pa pisano gradivo izpod številnih skladateljskih peres, od Rodoška do Privška, nekaj besedil je, kot rečeno, prispeval sam Alfi, slišimo ga v različnih zasedbah, od Malega zabavnega ansambla do PORLa. Tu je naslovna pesem, ki sta jo napisala Rodošek in Ivo Štrakl, pa Rodoškova Kvišku roke, Joe, pa Vračam se domov in Katarina, ki nosi avtorjevo besedilo – takšni sta tudi Grajski norec in Zakaj ljubezen mine, dve izmed najvidnejših pesmi na plošči. Campbellova Hallalujah Freedom (Hvalnica za srečo) je edina priredba tuje pesmi, čeprav vemo, da je Alfi uspešno pel in prevajal številne tuje avtorje in izvajalce, od Beatlov do Toma Jonesa.

Sedem hudih let je plošča, ki je izšla leto pred začetkom Alfijeve zgodbe z Avseniki, a popevkarska vrata so ostala široko odprta s številnimi solo kasetami, ki so od 1974 izhajale pri Helidonu in ZKP, prišle so uspešnice, kot so Poljane, dom prelepih dni, Stara domačija in Deček z orglicami, leta 1982 pa spet velika plošča Tako živim, ki do dandanes ostaja drugo veliko Alfijevo albumsko vinilno poglavje, takisto pri Helidonu, ki mu je Alfi tako ali drugače ostal zvest ves čas. Leto 1973 je bilo tudi prvo leto, ko je Slovensko popevko z vinilno veliko ploščo pokrila nacionalkina založba;  pri ZKP sta tistega leta izšla tudi dva pomembna vinilna albuma: Melodije za vas Ota Pestnerja in Spirituals New Swing Quarteta. Kaj je nastalo iz teh zgodb, vemo: Alfi je leta 1974 šel k Avsenikom in tam ostal skoraj dve desetletji, Oto Pestner in New Swing Quartet pa so skupaj in vsak zase ustvarili zgodbo, o kateri bo veljalo še pisati. Alfi Nipič je bil tako z Otom kot s kvartetom tesno povezan – nekaj časa je bil tudi san Newswingovec in s kvartetom nastopal na festivalih. Spomnite se denimo Bolfenka, pa tudi Štajerca najdete v tej različici.

Popevkarska pot Alfija Nipiča se je razmahnila že pred današnjo jubilejno ploščo, je pa z njo dosegla nekakšno prvo veliko potrditev – navsezadnje tudi to, da Alfi Nipič ni zgolj pevec za singlice, pač pa mu je format velike plošče pisan na kožo. Vse najboljše torej ob jubileju in veseli smo, da mrak še ni padel … kot kaže, nas čakajo nova plodna leta.

Iz zapisa MATEJ-a KRAJNC-a