SVOJE PESMI VAM POKLANJAM (Helidon 1984) / MELODIJE MOJE SO BOGASTVO (Helidon 1986)

Spominjam se, kakšna evforija je bila v Celju ob izidu prve velike plošče Naceta Junkarja; izid so že nekaj časa najavljali po radijskih valovih in vrteli nekatere pesmi, med drugim Ti si moja melodija z istoimenskega singla (1983) in Čuvaj to ljubezen, ki jo je Junkar takrat pel z Meto Močnik. Na dan izida so zjutraj na prvem programu Radia Ljubljana zavrteli naslovno pesem s plošče, Svoje pesmi vam poklanjam, po naključju pa sem bil takrat na obisku pri mamini sestrični, ki je komaj čakala, da plošča izide. Oblekla sva se in šla v mesto do zdaj že zdavnaj bivše prodajalne Melodija, kjer sva stala v dolgi vrsti, da bi dobila ploščo in kaseto. Zmagoslavno sva prišla domov in tistega dne vsaj dvakrat preposlušala vse pesmi.

Takšnih vrst v prodajalni plošč in kaset se spominjam samo še dvakrat; najprej, ko je leta 1986 izšla Smodetova Jožica, kje si bla, s katero je podrl vse prodajne rekorde pri nas, nato pa leto pozneje, ko je Vlado Kalember izdal prvo samostojno ploščo Vino na usnama. Osemdeseta so bila tozadevno divja leta; nosilci zvoka so se prodajali v enormnih količinah in ljudje so jih v časih pred internetom navdušeno kupovali in zbirali. Če si imel ploščo ali kaseto, je nekaj pomenilo, kot tudi, če si kupil knjigo. Dandanes je nekolikanj drugače, a to so druge zgodbe.

Tudi zato pozdravljamo ponatis prvih dveh Junkarjevih velikih plošč; uradno nista bili na voljo vse od izida, nikoli prej nista v celoti izšli na zgoščenki. Junkar, šolani pevec, ki je prve uspehe dosegel leta 1977 v opernih vodah, se je okrog leta 1982 začel spogledovati s popevko, takrat med drugim v slogu Al Bana ali Iglesiasa, avtorsko in produkcijsko zvečine pod taktirko Ota Pestnerja, s katerim je tudi precej prepeval. Nastopal je na vseh največjih popevkarskih festivalih, njegove pesmi in albumi so želi uspehe in tako se je nadaljevalo še do konca osemdesetih in v devetdesetih, ko je dosegal nove komercialne vrhunce v duetu s Heleno Blagne ali kot solist. Loteval se je tako popevk kot operetnih skladb in jih objavljal na kasetah. Vendar pa je dotični albumski dvojec precej več kot zgolj »zgodnja dela«; gre za suveren vstop na popularnoglasbeno sceno in tudi dokončno utrditev statusa enega najboljših solističnih vokalistov pri nas.

»Tu pred vami pevec se najavlja, novo pesem vam zapoje, svoj refren že dolgo si ponavlja, zlaga v red besede svoje ... (...) Svoje pesmi vam poklanjam, naj toplo grejejo srca vseh ljudi, naj v pomladnem dnevu pojejo jih vsi, da v poletni noči ogenj zagori ... (...) Saj življenje je prekratko, večkrat grenko kakor sladko, pesmi naj ga popestre ...« Tudi na drugi plošči je v uvodni pesmi potrjeval svoje pevsko poslanstvo: »Melodije moje so bogastvo, rad razdajam jih prav vsem ljudem, ko potujem, so najboljše spremstvo, z mano grejo, kamorkoli grem ...« Obe pesmi sta izpod skladateljskega peresa Ota Pestnerja, a med obema ploščama je pomembna razlika – medtem ko prva dejansko nosi nepogrešljiv Pestnerjev pečat z besedili Marjana Petana in pomembnim prispevkom Bertija Rodoška, ki je spisal dve pesmi, med drugim veliko radijsko uspešnico Mama (duet s Pestnerjem) in iglesiasovsko Mateja, je »pestnerjevska« samo polovica druge; Junkar je začel eksperimentirati s produkcijo in sodeloval med drugim z Andrejem Pompetom (Panda), ki je spisal dve uspešnici: Suzana in Anej. Prvo je Junkar predstavil leta 1983 na zadnji Slovenski popevki pred petnajstletno prekinitvijo (Dnevi slovenske zabavne glasbe), druga pa je nosila pečat elektronskega popa, ki je bil takrat popularen pri nas in po svetu. Tretja Pompetova pesem se je tudi precej vrtela: Kadar pojem, čutim, da sem mlad. Junkar je nastopil tudi na »vmesni« Slovenski popevki leta 1986 s pesmijo Moja kancona, pa na Melodijah morja in sonca leta 1985 s pesmijo Moja domovina je poletje.

Že prvi Junkarjev album je z Rodoškovo pesmijo Mama nakazal eno tematsko najpomembnejših rdečih niti njegove kariere. K pesmim o materah se je vračal vedno znova, na drugem albumu s pesmima Ne zapusti me, mati in Mati, pozneje pa še večkrat, eno od poznejših kaset je po materi celo naslovil. Vezni člen med obema ploščama je tudi zvrst pop operete: na prvem albumu je z Meto Močnik pel Čuvaj to ljubezen (Save Your Love), ki sta jo v izvirniku pela dvojec Renée and Renato, na drugem pa prav tako z Meto uspešnico Al Bana Carissija in Romine Power Ci sara v slovenskem prepevu Pride čas. Poleg Mete Močnik je na prvi plošči zapel še z Nevo Pipan (Poglej me spet v oči). Pozneje je sloves mojstra duetov utrdil z že omenjenim sodelovanjem s Heleno Blagne, do konca desetletja pa so poslušalci njegovo delo vendarle najbolj povezovali z Otom Pestnerjem, s katerim je izdal pred kratkim ponatisnjen album Slovenija, najlepša si dežela (Helidon 1987); z naslovno pesmijo sta slavila na Veseli jeseni leta 1986. Pestner je spisal tudi pesem Slovenski mornar, ki je Junkarju prinesla zmago na Melodijah morja in sonca 1990. Po letu 1989 je z zmago na taistem festivalu s Pestnerjevo pesmijo Vrniva se na najino obalo in v duetu s Heleno Blagne pozornost poslušalcev obrnil k duetom s takrat že priznano pevko, ki je nastopala tudi na vseh večjih jugoslovanskih festivalih, pela z zasedbama Rendez-vous in Agropop in si kmalu prislužila titulo »kraljice slovenskega popa«.

A zgodba Junkarjevih prvih dveh plošč je za našo popularnoglasbeno zgodovino še danes zanimiva in pomembna. S svojimi uspešnicami je pri nas utrdil status t. i. »mediteranske popevke«, ki jo je z uspehom prepeval že Pestner, pa Majda Petan, pozneje pa zlasti Helena Blagne in Simona Weiss, pop operete in tudi eksperimentalnega popa. Glasbena in siceršnja podoba osemdesetih bi bila brez pevske osebnosti Naceta Junkarja videti in slišati precej drugače. Ko se je ob koncu osemdesetih poslovil od založbe Helidon in nadaljeval z uspehi pri Založbi kaset in plošč, je odprl novo komercialno pogavje, umanjkala pa je romantična spevnost s pričujočih Helidonovih posnetkov; ta je ostala zaklenjena v prvi polvici desetletja. Junkar pozneje ni bil več nujno romantični mediteranski popevkar in pevec operet, pač pa se je izmaknil vsakršni kategorizaciji in se spet resneje posvetil svoji najzgodnejši ljubezni, opernemu delu. Petja popevk pa kljub temu ni opustil in to, z dodatnimi izkušnjami in zrelejšim glasom, počne še dandanes. Pričujoča albuma torej ostajata epitoma njegove »pop« persone osemdesetih, ki zasluženo ostajata zapisana tudi na zgoščenki.

(iz zapisa Matej-a Krajnc-a)